John Ruskin

John Ruskin (8. februar 1819–20. januar 1900) je bil vodilni angleški umetniški kritik viktorijanske dobe, pa tudi umetniški pokrovitelj, tehnični risar, slikar akvarelov, ugleden družbeni mislec in človekoljub. Pisal je o različnih temah, kot so geologija, arhitektura, mitologija, ornitologija, literatura, izobraževanje, botanika in politična ekonomija.

Njegov slog pisanja in literarne oblike so bili prav tako raznoliki. Pisal je eseje in razprave, poezijo in predavanja, vodnike in priročnike, pisma in celo pravljico. Izdelal je tudi podrobne skice in slike kamnin, rastlin, ptic, pokrajin ter arhitekturnih struktur in ornamentov.

Zapleten slog, ki je zaznamoval njegovo najzgodnejše pisanje o umetnosti, se je pravočasno izoblikoval do bolj jasnega jezika, ki je učinkoviteje sporočal njegove ideje. V vsem svojem pisanju je poudarjal povezavo med naravo, umetnostjo in družbo.

V drugi polovici 19. stoletja in do prve svetovne vojne je bil zelo vpliven. Po obdobju relativnega upada se je njegov sloves od 60. let 20. stoletja nenehno izboljševal z objavo številnih akademskih študij njegovega dela. Danes so njegove ideje in skrbi splošno priznane kot pričakovano zanimanje za okoljski vidik, trajnost in umetno obrt. Ruskin je bil najprej deležen velike pozornosti s prvo knjigo ''Moderni slikarji'' (1843), razširjenim esejem v obrambo dela J. M. W. Turnerja, v katerem je trdil, da je glavna vloga umetnika »resnica do narave«. Od 50. let 19. stoletja je zagovarjal prerafaelite, na katere so vplivale njegove ideje. Njegovo delo se je vse bolj osredotočalo na družbena in politična vprašanja. ''Temu zadnjemu'' (1860, 1862) je označil premik v razmišljanju. Leta 1869 je Ruskin postal prvi ''Slade profesor'' likovne umetnosti na univerzi v Oxfordu, kjer je ustanovil ''Ruskinovo šolo za risanje''. Leta 1871 je začel izdajati mesečna »pisma delavcem Velike Britanije«, ki so bila objavljena pod naslovom ''Fors Clavigera'' (1871–1884). V tem kompleksnem in globoko osebnem delu je razvil načela, na katerih je temeljila njegova idealna družba. Na njihovi podlagi je tudi ustanovil ''Guild of St. George'', organizacijo, ki vztraja še danes. V Wikipediji